Zdenko Domančić: “Naš imunski sistem je naš daleč najsposobnejši zdravnik”

Zdenko Domančič, bioenergetik, o tem, kaj delajo njegove roke in kaj ima on pri tem, o bolezni, stresu, zdravljenju. O tem, kako energija pride v njegove roke in seveda o odnosu do znanosti in medicine.

Jure Aleksič  |  foto: Borut Peterlin  |  Mladina 30  |  29. 7. 2011

Obstaja na stotine štorij in pričevanj, obstajajo bale časopisnih člankov, obstajajo uradni dokumenti zelo reputabilnih inštitutov, obstajajo cele knjige o tem dalmatinskem fenomenu. V zadnjih letih so postale na hrvaških televizijah oddaje o Zdenku Domančiću nič manj kot neki povsem samosvoj žanr. A nad vsem drugim obstajajo tisoči in tisoči ljudi, ki še vedno derejo v toplo snažno sobanico na vrhu blejskega hotela Lovec. Devetkrat od desetkrat so to hudo bolni ljudje z vsega sveta, ki so celo življenje plačevali kot žuti, zato da jih zdaj njihov uradni zdravstveni sistem v najboljšem primeru samo žali, v najslabšem pa aktivno zastruplja.

Ker se pri Domančiću zdravim tudi sam, lahko rečem, da nisem še nobene novinarske zgodbe spremljal tako podrobno kot prav to. In da se mi tudi nobena ni zdela tretjino tako zanimiva kot zgodba te blejske sobanice, kjer se iz tedna v teden rutinsko širijo meje predstavljivega. Če moja beseda komu kaj pomeni, jo brez vsake rezerve zastavljam za to, da Domančićeva metoda zdravljenja z bioenergijo deluje, da deluje fantastično in da ni nič manj kot škandal, da se ob vseh njenih uspehih na ustreznih inštancah še vedno nič ne zgane. Ampak dobro: kaj bi bilo na tej stopnji družbene gangrene sploh lahko manj presenetljivo kot pač še en škandal?

Na prvi stopnji vaših izobraževalnih seminarjev se skoraj vedno najde kdo, ki vas vpraša, kako ste razvili svojo zdravilno metodo. Nakar se mu vi po navadi samo blagohotno nasmehnete in rečete kaj v stilu: »To je duga priča, sine.« Kaj, če bi intervju začela prav tu? Kako ste razvili svojo metodo?

Ko sem bil še zelo mlad, sem odšel v svet. Bil sem izjemno radoveden fant, ki se je hitro učil jezikov. Živel sem v Nemčiji, Belgiji, Angliji, Španiji, Rusiji – in zelo hitro sem zaslužil kar nekaj denarja. Takrat sem se odločil, da bom ta denar investiral vase, v svoje razumevanje sveta. Ker smisel življenja je zame znanje. Brez znanja je življenje eno samo veliko tavanje, meni pa se je tavanje vedno zdelo prevelik luksuz. Zato sem se z vsem bitjem vrgel v preučevanje filozofije in religije.

Kot neke vrste samouk, predvsem z branjem knjig?

Najprej z branjem knjig, kmalu pa tudi z obiskovanjem nekaterih krajev in navezovanjem stikov z nekaterimi ljudmi. Tako sem hitro našel marsikaj, kar me je zanimalo – predvsem gre tu za modrost, ki jo je prekril prah. Vse tisto izjemno znanje Babilona je preprosto izginilo. Bilo je ukradeno in skrito – storilo se je vse, samo da do njega ne bi prišli navadni ljudje. In tukaj pozoren študent zelo hitro najde kontinuiteto vse do današnjih dni. Natanko ta tip ljudi, ki je zažgal aleksandrijsko knjižnico, ima danes interes, da tepta in zažiga zibelko civilizacije, torej Irak.

Tako rekoč vse znanje, ki ste ga združili v svojo zdravilno metodo, so imela že starodavna ljudstva?

Tako je. To znanje se je ohranilo nekje na robovih civilizacije – pogosto v tajanstveni, celo zakodirani obliki, za odklepanje katere je moral človek najprej preštudirati marsikaj drugega. Jemal sem od povsod, od koder je bilo smiselno jemati. Prav nič nisem izbiral. Počasi se je rodila moja metoda. Ki seveda ni in ne more biti ‘moja’.

Metoda zdravljenja s polaganjem rok.

Hrvati smo od nekdaj poznali frazo ‘prošla je bolest k’o rukom odnesena’. Ampak ko začneš malo študirati, hitro ugotoviš, da imajo ta izraz tudi Rusi, Bolgari, Grki in še marsi-kdo. V jezikih večine narodov se je ohranila neka zavest o tem. Aristotel je recimo rekel, da je roka organ nad organi, orodje nad orodji. Roka je naš reprezentant, ko želimo koga pozdraviti, z njo se branimo in z njo milujemo … Roka je konec koncev tudi oživčena tako, kot bi bila direktni del možganov. Kakorkoli, do svojih terapevtskih spoznanj sem prišel na podlagi dolgega in včasih tudi mukotrpnega procesa poskusov in napak – dokler nisem končno doumel, kaj življenjska osnova sploh je. In kaj se z njo sme in kaj ne sme početi.

Ko rečete življenjska osnova, mislite …

Mislim prano, chi ali bioplazmo – mislim informirano energijo, ki jo med terapijo prenašam na pacienta, dokler ta ne ozdravi. Mislim na rezultanto teh svojih odkritij, ki prav gotovo so epohalna, vendar ne morejo biti moja, saj jih smatram za večno dediščino človeške rase. Če ima človek kako koristno znanje, ki ga ni pripravljen deliti s skupnostjo, potem tega znanja preprosto ni vreden. Tudi zato nisem ničesar patentiral ali česarkoli zaščitil. To ne bi bilo pošteno. Saj vendar nisem ničesar izumil! Sem samo dovolj široko odprl oči, da sem znal izluščiti ključna znanja davnih epoh.

Tudi zato, ker gre za tako davna znanja, radi pravite, da vaši metodi ni pošteno reči alternativa uradni medicini.

Naša metoda ima tradicijo nekaj tisočletij – to, čemur se danes pravi uradna medicina, pa je prisotno največ kakih 150 let. Zakaj bi torej nam rekli alternativa, kar pravzaprav implicira neko za nas negativno hierarhijo? Glede na tradicijo in učinek bi kvečjemu lahko rekli, da je medicina alternativa nam. Ampak dobro, ker smo ravno dobre volje, lahko rečemo, da gre za komplementarni področji. Saj je vendar tudi medicina, preden jo je v moderni dobi tako brutalno zaštihala farmacija, štartala iz neke pristne želje pomagati bolnemu človeku. Edino, kar me zares moti, je to, s kakšno neverjetno lahkotnostjo se nekateri gospodje doktorji spravljajo ocenjevat mojo metodologijo. Meni, ki nisem opravil dolgega študija medicine, ne bi padlo na pamet, da bi se spravil nekemu kirurgu med operacijo solit pamet, kam naj zareže. Zakaj? Ker seveda nisem kompetenten za to, da se petljam v področja, o katerih nimam pojma! Podobno treznost in osnovni bonton bi pričakoval od vseh tistih dr. med., ki se čutijo poklicane vmešavati v mojo stroko. Še posebej, če zame govorijo rezultati. Še posebej, če jaz in moji terapevti rutinsko zdravimo cel kup bolezni, ki jih medicina ne zna in jih najbrž nikoli ne bo znala zdraviti.

Ena prvih stvari, ki jih zapoveste svojim učencem na seminarjih, je, naj se za vsako ceno izogibajo konfliktom s pacientovim zdravnikom. Da je ena najhujših kršitev vašega kodeksa to, če terapevt pacientu svetuje, naj ignorira ali izigra navodila oziroma recepte svojega uradnega zdravnika.

Seveda. Nikakor ne bi želel, da bi bralci moje prejšnje besede vzeli narobe – češ da sem do uradne medicine ohol ali kaj podobnega. Ne! Tudi jaz sem se na veliko srečo rodil v kvalitetni porodnišnici, in če me jutri zbije tovornjak, bom strašno vesel, da obstajajo vrhunski kirurgi, ki me bodo lahko spet sestavili skupaj. Dosežki t. i. uradne medicine niso majhni, in ničesar si ne želim bolj kot tega, da bi vsi skupaj sodelovali v pacientovo dobro. To se tudi dogaja, čeprav za zdaj žal predvsem na ravni individualnih zdravnikov. Zdravljenje ljudi je storitev – nič več in nič manj kot to -, ne da zdravnik bolniku glumi faraona, tako kot danes mnogi gospodje primariji. Ne moreš na pacienta štartati s pozicije moči. Storitev je po hrvaško usluga, uslužnost pa nikakor ne sme biti bahatost, še manj bezobrazluk …

Še manj pa lopovščina!

Najmanj od vsega pa lopovščina! A taka je danes realnost. Monopol je vedno diktatura. Kot najboljši primer tega lahko navedem primer svoje dobre prijateljice onkologinje – zaradi njene varnosti je raje ne bom imenoval, čeprav velja za enega doajenov slovenske onkologije. No, ta moja prijateljica je s kliničnim poskusom dokazala, da desetkrat manjša doza kemoterapije daje neprimerno boljše rezultate kot običajna doza. Takoj ko je to objavila, so jo kontaktirali big brotherji in ji dali zelo jasno vedeti: če pisneš na to temo še eno samo besedo, se ne boš več mogla zaposliti nikjer v stroki. Svetovna zdravstvena organizacija je namreč v osnovi organizirana kot generalštab. Zelo dobro se ve, kdo govori in kdo posluša. Konec koncev: ko danes neki zdravnik pacientu predpiše zdravilo, po navadi sploh nima pojma, kaj to zdravilo je, saj je formula v skrbno varovani lasti neke globalne korporacije.

Na različnih inštitutih ste opravili že cel kup znanstvenih preverb svojih sposobnosti. A potem, ko ti poskusi zaživijo, od zgoraj vedno znova nekdo potegne ročno zavoro – in od takrat je, kot da poskusov sploh nikoli ne bi bilo.

Oh, koliko smo že opravili teh preverb! Začeli smo še v stari Jugoslaviji, ko sem opravil vrsto skrbno spremljanih poskusov na številnih pacientih z diabetesom in gangreno. Da se razumemo: čeprav sem takrat jasno dokazal, da to znam zdraviti, gangrena po določenem štadiju še danes velja za neozdravljivo bolezen.

Ta poskus je potekal na začetku osemdesetih let v Zagrebu, kajne? Na podlagi tega takrat strašno slovitega primera je novinar Dražen Jakčin potem napisal knjigo Iscelitelj Domančić – report o znanstveni provjeri.

Vse, kar sem takrat delal, sem delal pod budnim nadzorom profesorjev in doktorjev medicine. Ki so potem v knjigi – tako kot sami pacienti – nastopali z imeni in s priimki, ko so izražali mnenja, češ da Domančić ‘radi čuda’. A kaj je to konkretnega spremenilo? Nič! Kljub temu poskusu, ki je dal neizpodbitne rezultate, se pri gangreni še danes preprosto zagrabi žaga in pacientu odreže noga. Kar bi bilo povsem sprejemljivo, če bi bili stonoge – a kaj, ko nismo! To je zločin. Zelo podobno velja za cel kup drugih bolezni, kot sta na primer levkemija in multipla skleroza. To dokazano znam zdraviti in sem to tudi že večkrat dokazal, a sistema to sploh ne zanima. Zakaj? Ker je moja metoda tako poceni, da bi jo bilo nemogoče mastno zaračunavati, tako kot recimo kemoterapijo.

Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ste februarja 2007 delali poskuse s karcinomi …

In vitro, torej v epruveto, so mi namešali dvanajst najhujših karcinomov, kar so jih znali. Rezultati mojih terapij so bili fantastični. Jasno se je videlo, da so pri vseh dvanajstih bolne celice odmirale, zdrave pa so bile zdrave in vesele kot prej! A tudi tukaj je nekdo zelo hitro potegnil ročno zavoro. Takrat sem se pisno obrnil na predsednika države in na predsednika vlade, pa tudi na ministra za znanost, ministra za zdravstvo in še cel kup drugih nosilcev najvišje oblasti … Ponudil sem, da svojo metodo v celoti doniram Republiki Sloveniji, a odziva ni bilo nobenega.

Aristotel je recimo rekel, da je roka organ nad organi, orodje nad orodji. Roka je naš reprezentant, ko želimo koga pozdraviti, z njo se branimo in z njo milujemo … Roka je konec koncev tudi oživčena tako, kot bi bila direktni del možganov.

Na Institutu Jožef Stefan ste marca 2003 sodelovali celo v eksperimentih, kjer ste z bioenergijo v raztopini kalcijevega karbonata ustvarjali novo življenje.

Tukaj je pa treba biti malce previden. Teoretične možnosti ustvarjanja takih novih življenjskih oblik sicer obstajajo, a sem se nazadnje odločil, da bom ta vidik raje malo zapostavil. Zakaj? Ker je to eno izmed tistih področij, za katera se ne čutim dovolj kompetentnega. Ker nisem sposoben jamčiti, kaj točno bo v tisti raztopini nazadnje nastalo. To pa so tako resne stvari, da se z njimi nikakor ne gre igrati. Zato sem se raje umaknil na področja, kjer stvari jasno funkcionirajo in kjer dosegam zelo jasne in predvidljive rezultate, ki prinašajo konkretno korist.

O kar nekaj od teh in še o številnih drugih poskusih obstajajo tudi uradni dokumenti, ki pričajo o pozitivnih spremembah, ki ste jih dosegli.

Seveda obstajajo, a to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko to ponovim kadarkoli in kjerkoli. To je nasploh eden osnovnih kriterijev znanstvenega preverjanja, kajne? Največji in najzgovornejši dokaz pa so tako ali tako stotisoči mojih ozdravljenih pacientov. Med njimi je tudi cel kup takih, ki so si iz tega ali onega razloga pridobili naklonjenost in zaupanje širše javnosti, recimo razni vrhunski športniki ali estradniki … V zadnjem času sem posebej ponosen na to, da zdravim Laza Pajića, namestnika hrvaškega državnega tožilca. Zakaj njega ne vprašaš, kako je zadovoljen z mojo metodo?

Saj sem tudi ga, zadnjič med terapijo. Uporabil je same superlative.

Ne bom povedal, kaj točno je narobe z njim, a zdravniki so mu dali en sam mesec življenja. To je bilo pred letom dni. Če Lazo ne bi prišel k meni, potem v tem času najbrž ne bi mogel v zapor pometati Zagorca in Sanaderja in še cel kup drugih barab … In povem ti: občutka, da sem k tem aretacijam s svojo terapijo prispeval tudi sam, mi ne bi mogla nadomestiti niti milijarda dolarjev.

Če sedaj preideva na samo vsebino vaše metode: v bistvu nikoli ne zdravite konkretne bolezni, temveč vedno pacientov imunski sistem, kajne?

Tako je. Naš imunski sistem je naš daleč najsposobnejši zdravnik – in samo njegova disfunkcija na nekem delu telesa sploh lahko pripelje do bolezni. V trenutku, ko se popravi imunski sistem, se pozdravi tudi sama bolezen – ne glede na to, katera. Naše telo je namreč neskončno sofisticiran sistem. Če je imunski sistem zdrav, potem je naš endokrini sistem sposoben ustvariti čisto vsako substanco, ki nam je v danem trenutku potrebna.

Z drugimi besedami: naše telo je naša lastna univerzalna farmacija.

Natanko tako. Jamčim, da nam nikoli ne bo uspelo ustvariti ničesar boljšega od našega lastnega telesa. Nikoli ne bomo nadmašili narave. Taka razprava zame zelo hitro dobi religiozne podtone. Pogosto me vprašajo, ali verjamem v boga, in odgovorim jim: ne, jaz vanj ne verjamem, jaz zanj vem. Ampak ključno je, kaj bog sploh je. Zame bog nima nobene zveze s tem, kar prikazujejo velike svetovne religije. Zame je bog neka višja energija, ki je človeškemu umu nedostopna. Ko obravnavam pacienta, lahko vmes mirno kramljam s tabo o nečem čisto tretjem. To pomeni, da se velika večina zdravljenja dogaja na podzavestni ravni – na moji in na pacientovi.

Najspektakularnejši del vaše terapije je t. i. psihokineza – torej recimo temu ‘ukrivljanje’, premikanje pacientovega telesa na daljavo. To je nekaj, kar mora človek najprej videti in potem še doživeti, da lahko vsaj približno verjame. A če prav razumem, glavna funkcija psihokineze v vaši metodi sploh ni toliko kurativna, temveč bolj psihološka. Bistveni namen je razbiti pacientove predsodke in ga z demonstracijo dobesednega čudeža mentalno odpreti za glavni del vaše terapije …

No, psihokineza ima tudi konkretno terapevtsko funkcijo – in sicer z vidika diagnostike. Lažje ko je pacienta ‘saviti’ – torej po slovensko ukriviti -, bolj disfunkcionalen je njegov imunski sistem. Je pa res, da je primarna funkcija psihokineze v moji terapiji ta, da razbije beton v možganih normalnega človeka, ki so ga skozi socializacijo tako tragično pohabili, da se mu tudi sanja ne o duhovnosti in različnih energijah.

Ja, pri meni je ta beton psihokineza prav res zelo hitro razbila. Že na terapiji – kaj šele potem med delavnico na vašem seminarju, ko me je z lahkoto ukrivilo par dalmatinskih babic, ki so bile nad tem tako navdušene, da so skakale v zrak in vriskale: »Probudite me! Probudite me!«

Ko pameten človek to enkrat vidi in doživi, mu je zelo hitro jasno, da mu ima moja metoda marsikaj ponuditi. Danes opažam, da ljudi v bistvu zelo lahko prepričam – še posebej tiste izobražene. Danes ljudje čudeže mirno prebavijo in mnogi jih na neki način celo malo pričakujejo. Tudi zato imam danes regionalne centre za svojo metodo postavljene od Tel Aviva do Los Angelesa, od Londona do San Diega, od Dunaja do Dublina. Pred več kot tridesetimi leti, ko sem začenjal, takrat je bilo pa res težko. Takrat je bil beton neprimerno močnejši.

Koliko ljudi ste v teh letih na seminarjih že naučili osnov svoje metode?

Mislim, da jih je bilo več kot trideset tisoč – vsaj tistih na prvi stopnji. To je ogromno, tega ni mogoče več ustaviti. Je pa res, da je bilo tistih, ki so končali tretjo stopnjo, s čimer so postali certificirani terapevti, žal neprimerno manj. Takih z diplomo je vsega skupaj mogoče šestdeset.

Tistih omenjenih trideset tisoč po prvi stopnji je popolnoma usposobljenih, da s to metodo pomagajo svojim bližnjim, kajne?

Res je. Moja velika želja je, da bi bil nekoč v vsaki družini kdo, ki bi to znal. Ko v zdravem sorodniku kakega res hudo bolnega človeka zaznam interes, mu zelo rad poklonim prvo stopnjo seminarja.

Morda najzanimivejša stvar glede vaše metode je, da se njenih osnov lahko v štirih dneh nauči tako rekoč kdorkoli.

V bistvu ja, dokler je ta oseba psihofizično zdrava in dokler je v njej vsaj mrvica več dobrega kot slabega.

Naša prva dolžnost do sebe je, da zelo pazimo na to, kaj mislimo. Saj veš, kako gre: to, kar mislimo, tudi delamo. To, kar delamo, oblikuje naše navade. Naše navade postanejo naš značaj. In naš značaj postane naša usoda.

Aha, ampak kdo pa dandanes sploh še je popolnoma psihofizično zdrav?

Ha ha, to je zelo zelo dobro in globoko vprašanje. Kompletna globalna družbena ureditev je zastavljena tako, da posameznika peha v obup in bolezen. Marsikdo je danes dejansko v slabšem položaju kot sužnji v starem veku. Ker je bil suženj v starem svetu nosilec ekonomske vrednosti, se je gospodar po navadi dobro pobrigal za njegove osnovne potrebe. Če je bil pameten, je gospodar sužnju celo dajal vedeti, da je na neki način del družine – saj je od takega sužnja dobival bistveno več kot od kakega bičanega kljuseta. Danes tega ni več, čeprav to žal ne pomeni, da ljudje ne garajo kot sužnji. A ko se danes suženj zgrudi za strojem, ga pač odnesejo, in gospodarju ga ni treba nikoli več videti. Jutri je tu že naslednji suženj, ki privoli v vso to igro. Stres, to vem in je znanstveno dejstvo, je največji morilec od vseh – hujši od alkohola, veliko hujši od cigaret. In ta osnovni življenjski stres je danes povsem podivjal.

Vaši monologi o novi svetovni ureditvi so nasploh vsi po vrsti antološki. Ob tem, ko paciente zdravite, jim skušate vedno znova dopovedati, naj vendar ne bodo take ovce. Ker ovce so tu čisto samo zato, da jih nekdo šiša.

Strah je najučinkovitejše orožje, ki ga imajo na voljo kriminalci, ki vladajo našemu svetu. S tem, ko držijo ljudi v neznanju, jih držijo v hudem strahu – in ker jih je tako strah, preprosto nimajo časa, da bi razmišljali o svoji velikanski moči. Če te je strah, praviloma ne boš razmišljal o tem, da bi bil neposlušen. Neposlušnost pa je lahko tvoja velika moč. Kako je Gandhi pregnal resnično prljave imperialiste Angleže? S puško, z brco, z nožem? Ne, z neposlušnostjo. Angleži niso imeli druge izbire, kot da so se pobrali. Če moraš ti za ovco vedno po nekaj ur teči, da bi jo lahko ošišal, potem boš kmalu nehal, ker se ti preprosto ne izplača. Najboljše ovce so tiste, ki lepo stojijo pri miru v vrsti, medtem ko jih ti šišaš, molzeš ali kolješ. In največ, kar si lahko privoščijo, je, da občasno zablejajo. To so tiste prave zlate ovce.

Kako lepa metafora za celotno našo civilizacijo.

Težava je v tem, da ni več Sovjetske zveze, zaradi katere se je kapitalizem pred tridesetimi leti moral kar pošteno potruditi, da si je nadel neko do človeka prijazno masko. Danes se mu ni več treba truditi. Danes vlada cela garnitura Madoffov v senci in vse, kar jih zanima, je neskončna pljačka. Madoff je zelo dober simbol za to miselnost, ki se nikakor ne ustavi, potem ko je že ukradla tri milijarde dolarjev. Ne, tri milijarde mu niso dovolj – on jih mora ukrasti sedemdeset. Če bi jih ukradel tri, bi danes živel neko povsem drugo lagodno življenje milijarderja – tako pa ga zdaj po zaporu ganjajo črnci, naj se skloni po milo, če se smemo malo pohecati. Je pa v tem hecu veliko resnice, saj to na neki način čaka celotno našo skorumpirano pokvarjeno civilizacijo.

Tudi vi ste torej apokaliptik?

Teh trendov, ki so se nabirali cela desetletja, po mojem ni več mogoče ustaviti. Narava zahteva katarzo. Ta katarza se je v resnici že začela – samo da večina ljudi še noče slišati tutnjave v daljavi. Ta katarza bo najstrašnejša stvar, kar jih je človeštvo kdaj videlo. To bo nekaj tako strahotnega, da tistim, ki bodo preživeli, ne bo nikoli več padlo na pamet, da bi v roke prijel orožje ali da bi sobitje sodil po barvi kože.

Če se še malo vrneva k sami metodi: z njo lahko terapevt pomaga vsem, samo sebi ne.

Ne neposredno. Se pa pred boleznijo lahko zavaruje z ustreznimi preventivnimi ukrepi.

To bi bilo tisto, čemur vi pravite mentalna higiena.

Res je. Naša prva dolžnost do sebe je, da zelo pazimo na to, kaj mislimo. Saj veš, kako gre: to, kar mislimo, tudi delamo. To, kar delamo, oblikuje naše navade. Naše navade postanejo naš značaj. In naš značaj postane naša usoda. Vedno, ko nam misli uidejo proti sovraštvu, se moramo potruditi, da jih vrnemo v meje znosnega. Zlo vedno generira zlo. Če sadiš krompir, pač ne boš žel banan. Težava je v tem, da v tem človeškem smislu med setvijo in žetvijo pogosto mine tudi po trideset let, zato se veliko ljudi te osnovne zakonitosti sploh ne zaveda. Vsaj, dokler ni prepozno. Ampak če si zlo posadil, se ga boš slej ko prej tudi nažrl, sploh ni debate.

Dobro, ampak neposredno pa z vašo metodo, torej s pretokom bioplazme, človek sebi ne more pomagati. Kaj ni to na neki način potrditev osnovnega nauka velikih svetovnih religij – namreč da vesolje zanima predvsem naša pomoč sočloveku?

Lahko bi tako rekla, če hočeš. Glej: če svoje življenje posvetiš pomoči drugemu, potem si ves čas v nekakšnem energetskem jajcu. Deležen si neprimerno več življenjske energije, kot bi je bil drugače. Ko delaš nekomu dobro, delaš dobro vedno najprej samemu sebi.

Če bi prišel k vam na terapijo kak resnično resnično slab človek – kdo, ki je zagrešil neizrekljive zločine in povzročil neskončno bedo … Bi ga vse-eno pozdravili?

Ne. Saj ga tudi ne bi mogel. Recimo na vsakih pet tisoč pacientov pride kdo, o komer sicer ne vem nič, a se ob njem moje roke v hipu ohladijo. Postanejo hladne kot led. To je sporočilo od zgoraj: Ne moreš. Nemoj. Ne bo ti uspelo. Ne pustim ti. To je njegova kazen.

Pa tej osebi to tudi poveste?

Ne. Pač mirno oddelam terapijo.

Cele štiri dni?

Cele štiri dni, seveda. Ampak vem, da mu ne bo prav nič bolje. Povem pa mu ne, ker bi bilo to pogosto nevarno. Ker ti resnično zli ljudje so pogosto ljudje z ogromno družbeno močjo. Saj je tudi logično – če ne bi imeli moči, sploh ne bi mogli napraviti toliko zla. Ampak resnična poanta te zgodbe je: nisem jaz tisti, ki odloča, kdo sme ozdraveti in kdo ne. Ta energija, tega ne morem dovolj poudariti, sploh ni moja. Če bi bila, potem verjemi, da bi jo zaračunaval bistveno dražje, kot jo, ha ha ha! Ampak energija pride od zunaj, jaz sem samo njen dispečer …

Poštar.

Poštar. Vzamem in dam. V bistvu je to res tako preprosto. A kaj, ko je tisto, čemur se danes reče znanost, že dolgo samo služkinja velikega kapitala – v bistvu prostitutka, ki sme delati čisto samo tisto, kar se ji odredi in kar se ji dovoli. In velika večina tega, kar se ji dovoli, je v funkciji grabeža in pljačke. Ko se krave zasmejejo ali kaka kokoška zakašlja, se na ta račun po svetu požanje na stotine milijard dolarjev. Saj razumeš, o čem govorim?

Eno izmed najpogostejših vprašanj udeležencev vaših seminarjev je, ali znate po istem principu kozmične energije ne samo zdraviti, temveč tudi škoditi.

No, v tem našem strahovito dualnem svetu je jasno, da ne more biti nobena stvar ne samo črna ne samo bela. In kot znam bioplazmo uporabljati za dobro, bi jo znal prav gotovo uporabiti tudi za zlo. A na srečo mi je še predobro jasno, točno kakšna kazen bi me čakala, če bi ta veliki dar uporabil za hudobijo.

Slišal sem simpatično govorico, da naj bi vam bil na neki pogostitvi oziroma sprejemu oziroma banketu naš kardinal Rode nekoč požugal s prstom, češ da jim zdaj pa že malo preveč skačete v zelje. Je na tem kaj resnice?

Mmm, ne spomnim se. Ti bom tudi povedal, zakaj se ne spomnim. S tisto ekipo imam že tako ali tako veliko preveč težav. Ko so mi prišli templjarji ponudit, da me napravijo za svojega, je moj sin naštancal tisoče kopij tega posnetka, da sem se tako zaščitil.

Gotovo govorite o posnetku, ki ga zelo radi predvajate udeležencem svojih terapij – namreč posnetek tega, kako so vam prišli templjarji v Kranjsko Goro ponudit, da vas naredijo za svojega polnopravnega viteza.

Tako je. Ampak to je širši problem. Politične elite nekdanje Jugoslavije so nasploh postale obsedene s svetlobo Evrope in Amerike, zato so pozabile, od kod prihajajo, in so se nazadnje prodale za neke precej smešne titulice. Sam si videl posnetek, kako so to prišli ponudit tudi meni, pa sem jih z gnusom zavrnil – saj bi se raje ubil, kot da bi postal njihova podgana. Mnogi pa so to silno ‘čast’ sprejeli, in to je vedno pomenilo konec njihove svobode. To je bil prvi razlog, da sem ponudbo zavrnil – drugi razlog pa je bila pieteta do vseh mojih kolegov in kolegic, ki so jih predniki teh templjarjev mirno žive sežigali na grmadi. Kako naj se pogledam v ogledalo, če se pridružim tistim, ki so cela tisočletja ugašali luč? Ne, moja pot je drugačna, jaz sem tu zato, da luč prižigam. Zato iz tedna v teden še vedno izobražujem svoje seminarce – in po vseh teh letih to ni več kaka mala biljka, to je zdaj mogočno deblo znanja in dobrote. In veš, Jura, kateri trenutek bo najsrečnejši v mojem življenju? To bo trenutek, ko bom spoznal, da za ta proces sploh nisem več bistven. Da je deblo tako močno, da bo lahko samo raslo naprej in da ga ne bo mogel nihče več izruvati.

Vir: http://www.mladina.si/86800/zdenko-domancic-nas-imunski-sistem-je-nas-dalec-najsposobnejsi-zdravnik/

Comments are closed.